Mesečni eventi

Zgodovina

 Ko so v Žirovnici telovadili Sokoli… Sokolsko društvo Žirovnica – Breznica je bilo ustanovljeno marca 1931. Ustanovni občni zbor se je vršil v Selu pri Žirovnici, v  salončku g. Rudolfa  Osvalda. Udeležba je bila zelo velika. Društvo je štelo 90 članov in članic. Zborovanje je vodil v imenu pripravljalnega odbora upravitelj šole Egidij Schiffrer. Zbor so pozdravili župni starosta Sajovic iz Kranja, starosta jeseniškega Sokola dr. Obersnel in zastopnik radovljiškega Sokola Hrovat. Zbor so obiskali še štirje člani župe, poleg teh pa številni zastopniki bratskih društev Radovljica, Javornik in Jesenice. Po izvršeni volitvi odbora je o ustroju Sokola predaval župni starosta, o delu načelnika in telovadcev pa župni načelnik Ažman iz Kranja. Predlagan in izvoljen je bil naslednji odbor (v oklepaju so namestniki):

  • starosta: Egidij Schiffrer (Rudolf Osvald)
  • tajnik: Josip Mokorel (Oton Pavlin)
  • blagajnik: Mica Murnik (Cirila Bergant)
  • načelnik: Fric Zalar (Kovač)
  • načelnica: Poldi Jeglič (Marija Bizjak)
  • prosvetarica: Melita Šivic (Joško Geč)
  • odbornik: Ivan Bizjak, Miha Artelj, Franc Mežek, Hinko Tomažič, Tončka Kalan, Mimica Svetina (Karol Pavlin, Marija Legat, Jakob Vidic, Ivanka Držaj, Metod Gašperlin, Ana Schiffrer).

 Prvo prireditev so žirovniški Sokoli pripravili 16.avgusta na vrtu Antona Legata na Selu nasproti restavracije Rudolfa Osvalda, a je bila zaradi slabega vremena prestavljena na naslednjo nedeljo 22. 8. in v primeru dežja v prostore gostilne Osvald. Sprva je imelo društvo »zasilno« telovadnico oz. dvorano v  Svetinovem skednju. Zaradi prostorske stiske se je porodila zamisel o gradnji nove telovadnice in s tem lastnega doma. Marca 1935 je društvo od  Urban Franje odkupilo zemljišče, z gradbenimi deli pa so začeli že nekoliko prej. Mnogi člani so z nabiralno polo po vaseh zbirali po 30 000 din, da bi pokrili stroške gradnje, ki so v celoti znašali okrog 500 000 din. Med darovalci, ki so prispevali največ, so bili: žirovniška trgovka Antonija Kalan, ki je prispevala 65.000 din, Bizjak Ivan iz Most je prispeval 140.000 din, gostilničar Osvald,…

 Večino gradbenih del so člani opravili s prostovoljnim delom. Še posebej so se izkazali zidar Stanko Meterc z Zabreznice, mizar Jože Bešter s Sela, tesar Janez Mulej s Studenčic in Anton Legat s Sela, ki je brezplačno opravljal vse potrebne prevoze. Načrte za dom je izdelal stavbenik Viktor Bidovec iz Kranja. Gospod Srečo Štern takrat 10 – letni deček, se gradnje doma spominja takole: „Ni ga bilo dneva, ko ne bi bil navzoč pri gradnji doma, kjer sem pomagal po svojih najboljših močeh. Še posebej mi je ostal v spominu dogodek, povezan s prevažanjem gradbenega materiala. Material smo prevažali s konji, vpreženimi v navadne vozove. Zaradi slabega vremena je včasih kakšen voz do polovice koles obtičal v blatu. V takšnih primerih nas je rešila Birčeva kobila Linda. Ko je konj obtičal v blatu, smo ga izpregli in v voz vpregli Lindo, nato pa je bilo samo treba reči: „Linda hi“ in voz je bil zunaj.“ Gradnja doma je trajala dobra tri leta, tako da so se prve dejavnosti v njem začele odvijati že takoj po otvoritvi leta 1938. Otvoritev je potekala zelo slovesno. Nastopilo je več slavnostnih govornikov med katerimi je bil tudi Ivan Bizjak, starosta žirovniških Sokolov, domači člani, naraščajniki in deca so nastopili s prostimi vajami. Otvoritve so se udeležili tudi Sokoli iz bližnjih društev – Jesenice, Javornik, oblečeni v sokolske obleke oz. kroje. Po pripovedovanju g. Tineta Dolarja žirovniški člani takrat še niso imeli svojih krojev. Istega leta, ko je bila otvoritev doma, je bil v Pragi vsesokolski zlet, ki so se ga udeležili tudi Žirovničani: Tine Dolar, Stane Prešeren, Ivan Bizjak kot starosta in še nekateri drugi člani. Po pripovedovanju g. Tineta Dolarja so se člani, ki so ostali doma, zaobljubili, da bodo do vrnitve svojih predstavnikov s Češke dokončno uredili telovadišče pred novim domom. To jim je uspelo in kasneje so na njem prirejali številne sokolske akademije. Dom je imel telovadnico z manjšim, a za tiste čase dokaj modernim odrom za razne dramske in druge prireditve. Vhod vanjo je bil z vzhodne strani, kadar pa so priredili nastope, tombole, veselice ali razne igre, so odprli vsa tri vrata pod teraso na severni strani doma, ki so vodila v telovadnico. Veža ob vhodu in soba na zahodni strani telovadnice sta se takrat spremenili v sobi z gostinsko ponudbo.  Telovadnica je imela tudi svoj balkon. Na zunanji severni strani doma je bila terasa, ki so jo kasneje zazidali, in nad njo iz strehe izzidana tri okrogla okna. V domu so imeli svoj vadbeni prostor še godbeniki in dramska skupina. „Po otvoritvi doma smo začeli z redno vadbo, ki je vključevala proste vaje in vaje na orodju. Vadbo smo imeli dvakrat tedensko v popoldanskem času. Imenovali smo se deca. V večernih urah so telovadili člani. Enak razpored telovadbe je veljal tudi za dekleta. Proste vaje so bile enake za vse Sokole po Sloveniji. Ko smo se jih naučili, smo v poletnih mesecih nastopali po raznih okoliških in daljnih krajih: Gorje, Radovljica, Javornik, Jesenice, Blejska Dobrava,…  

 Da bi tvorili ravne vrste, smo imeli v igrišču s posebnimi pločevinastimi ploščicami označene ravne linije. Imeli smo črne kratke hlače, belo majico in okrogle čepice iz klota, ki so bile na vrhu rdeče barve. Učil nas je Ropretov Stane (Prešeren). Bilo nas je vedno okoli 40 otrok in na nastope jih je smelo le omejeno število. Zato je bil potreben izbor. Šli so le najboljši. Če si prišel prepozno, če te nekajkrat ni bilo, si ostal pred zaprtimi vrati telovadnice. To je bilo za nas otroke zelo hudo.“ G. Janez Dolžan, leta 1931 kot deca član društva, s 14 leti pa že kot naraščajnik, se spominja, da so “na nastop v Gorje šli peš čez Piškovco, skozi Zasip in Podhom. Na tem nastopu je sodelovalo več sokolskih društev iz okolice Jesenic in Radovljice z društvenimi prapori. Praproščak našega društva je bil najstarejši član Miha Artelj z Brega. Ko naj bi se pričeli pozdravni nagovori je v bližnji cerkvi z vsemi zvonovi začelo zvoniti, tako da se je nastop zavlekel kar za nekaj časa. Ko so nasprotniki Sokola prenehali z zvonenjem, je na govorniški oder stopil načelnik kranjske sokolske župe in nekako takole pričel svoj govor: ”Bil sem že na mnogih sokolskih zletih, vendar pa nas niso nikjer sprejeli tako slavnostno, kar z zvonovi, kot tukaj v Gorjah. Zahvaljujem se vam. Ta govornik je bil Jaka Špicar.” Predsednik Sokolskega društva Žirovnica – Breznica je bil v času gradnje doma Ivan Bizjak iz Most, tajnik in gonilna sila, učitelj Viktor Mokorel, ki ga je po premestitvi na drugo delovno mesto zamenjal Adolf Mekina z Most. Blagajničarka je bila Tinca Mekina. Posebni pomen in pozornost je v sokolskih društvih pomenilo razvitje društvenega prapora. Mesto praproščaka je bilo častno in je najprej pripadalo članu Mihu Artlju z Brega. Prapor žirovniških Sokolov je bil izdelan iz lanenega platna. Na eni strani je bil (s križci) ročno izvezen sokol in napis “Sokolsko društvo Žirovnica-Breznica”, na drugi strani pa v rdeče-modri barvi sokolski znak. Prapor je visel na drogu, ki se je na vrhu zaključeval z medeninastim sokolom in trakom kumice Tončke Kalan. Življenje in delo Sokola v kratkem predvojnem obdobju je torej zaznamovala gradnja novega društvenega doma. Pri njej so po ustnem izročilu sodeč vneto pomagali vsi člani društva in večina prebivalcev t.i.  „zgornjega konca vasi“ (od Zabreznice do Brega), ki so v političnem pogledu veljali za liberalno usmerjene. Pomagali so odrasli, ki so po službi prihajali na gradbišče, in otroci, ki so od pouka hiteli k novonastajajočemu domu. Gradnja doma je pomenila v takratnem žirovniškem vsakdanu zdramitev iz vsakdanjega mrtvila. Predstavljala je tudi neke vrste družabno središče, ki je v skupnem cilju povezalo vaščane različnih starosti. Glede na politične razmere v državi in v sami občini, tekmovanje med klerikalci in liberalci pa je pojav Sokolov pomenil tudi povod za nastanek kratkih šaljivih zbadljivk, s katerimi so bolj klerikalno usmerjeni vaščani zbadali Sokole v privatnem ali javnem življenju in obratno: „Dvignite čuke, kosmata ušesa, da vas svet' Peter potegne v nebesa,“ ali pa „Sokoli so opice, ki nosijo rdeče jopice.“ S prihodom italijanskih in nemških okupacijskih sil na Gorenjsko je društveno življenje zamrlo, saj je nova oblast prepovedala delovanje društev, njihovo premoženje pa zaplenila. S tem namenom je italijanska vojska na domu staroste in blagajnika društva ob svojem prihodu v Žirovnico izvedla hišno preiskavo ter s seboj odnesla vse društvene knjige in gotovino, ki se je takrat nahajala v blagajni. Društvo je takrat za skoraj pet let prenehalo z delovanjem. O vrsti in vrednosti društvenega inventarja nam ob začetku 2. svetovne vojne govori naslednji zapisnik, ki ga je leta 1941 II. društveni podstarosta Sokolskega društva Žirovnica – Breznica izročil upravi Občine Breznica:

  • vrednost doma je znašala najmanj okrog 600.00 din (vrednost stavbnega zemljišča 20.000 din, premična vrednost društva 60.010 din,…),
  • dolgovi, povezani z gradnjo, še vedno niso bili poravnani (96.500 je bil dolg do Ivana Bizjaka, 63. 500 do Antonije Kalan iz Žirovnice, 65.000 do Sokolske kreditne zadruge v Radovljici, 22. 500 do Kranjske industrijske družbe in 35.000 do Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije in so znašali približno 282.500 din,
  • dom je imel sledeča telovadna orodja: konja, kozo, drog, bradljo, kroge v dvorani in na telovadišču (ocenjeno na 8.300 din),
  • od notranje opreme pa: 212 stolov, 58 miz, 11 klopi, električno razsvetljavo v vseh prostorih in na odru, 106 žarnic, v dvorani lestenec s petimi žarnicami ter štiri viseče stropne svetilke, na zunanjem zidu zgradbe štiri velike stenske luči, na odru tri viseče “rampe”, opremljene s potrebnim številom žarnic in vso potrebno inštalacijo, dve vrsti kulis na odru,
  • sokolski arhiv je bil v večji meri uničen, ostanek pa nima bistvene vrednosti.